CHALLENGE V KINU ŠIŠKA


V Kinu Šiška je dne 9. 4. 2010 nastopila skupina Challenge. Priča temu vrhunskemu spektaklu je bila tudi naša ekipa.


V Kinu Šiška se je ponovno odvijal nepozaben koncert, saj je nastopila izjemna funk-metal skupina CHALLENGE, ki je pripravila resnično pravi izziv za ušesa in oči prav vseh navzočih.

Skupino Challenge sestavljajo glasbeniki različnih vetrov, ki so v svoji karieri sodelovali z velikimi imeni v glasbeni industriji. Tako smo na odru Kina Šiška lahko občudovali Cindy Blackman, T.M. Stevens-a in Kat Dyson.

Cindy Blackman je zaslovela s svojim 15-letnim sodelovanjem z izjemnim Lennyjem Kravitzem, vendar pa njene glasbene izkušnje segajo v njeno zgodnje otroštvo. Prvič se je seznanila z bobnanjem pri rosnih sedmih letih v domačem Yellow Springsu in kot sama pravi, je že po prvem zamahu po bobnih vedela, da je to to, kar si želi početi v življenju. Nato je začela igrati v šolskem bandu, pri enajstih letih se je šolala na Hart College of Music v Hartfordu, pri trinajstih se je začela zanimati za jazz, pri štirinajstih pa je dobila svoje prve profesionalne bobne. Po dolgoletnem učenju in pridobivanju izkušenj, je leta 1993 dobila edinstveno priložnost za sodelovanje z Lennyjem Kravitzem. Zaigrala mu je kar po telefonu in Lenny je bil v trenutku navdušen, ter jo prosil, če lahko kar takoj pride v Los Angeles. Naslednje jutro je bila že v L.A.-ju, in mislila, da je prišla na avdicijo, a temu ni bilo tako. Kar takoj je začela igrati in namesto predvidenih dveh dni, je tam ostala kar dva tedna, ter skupaj z Lennyjem posnela njun prvi skupni video za pesem Are you gonna go my way. Takrat se je tudi začelo njuno skupno ustvarjanje, končalo pa se leta 2004, ko se je Cindy odločila, da gre svojo pot.

Bas kitarist T.M. Stevens navduši že s svojo pojavo, ko pa zaslišimo še izjemen zvok basa ter mogočen vokal, se vse skupaj zdi kot v transu. Dolgo časa je ustvarjal s svojo skupino Shocka Zooloo - mogočni trio skupaj z Michaelom Barnesom na kitari in Garryjem "G-Man" na bobnih. V skupnih letih so izdali sedem albumov, zadnji, najnovejši nosi naslov Africans in the snow. Ker Stevens ni le basist, ampak tudi pisec pesmi in producent, je sodeloval z mnogimi znanimi imeni v glasbeni industriji. Njegov izjemen vokal pa je prišel na plano šele pri sodelovanju z Jamesom Brownom pri Living in America. Prav tako pa tudi na Brownovem albumu Gravity. Snemal je tudi z drugimi glasbeniki: Stevie Salas, Stevie Vai, Neil Zaza, Cindy Lauper, Little Steven, Tina Turner in Billy Joel. Kot zanimivost je treba omeniti, da pogosto igra na Warwick base, ima pa tudi svoj značilni bas, ki smo ga na koncertu lahko tudi videli. Imenuje se Zooloo Warior, poslikan z afriškimi motivi v "rasta" barvah (zelena, zlata, rdeča barva).

Kat Dyson je kitaristka, vokalistka in velika umetnica, po srcu rockerica, ki obožuje blues. Bila je glavna kitaristka v Princevi skupini. V svoji bogati glasbeni karieri pa je sodelovala z mnogimi znanimi zvezdniki, kot so Cindy Lauper, Natalie Cole, Bruce Willis, Gorge Clinton and the P-Funk all stars, UB40, Celine Dion, Ziggy Marley, Carlos Santana ter mnogi drugi.Kot kitaristka in vokalistka je bila na svetovni turneji z Warner Brothers.

Že ob prihodu na oder je med publiko zavladala prava evforija. Ob izjemnem zvoku basa, kitare in bobnov, pa smo vsi vstopili v nekakšno ekstatično stanje in se počutili kot v transu.  T.M. Stevens nas je takoj prepričal s svojim energičnim nastopom ter odličnim komuniciranjem s publiko. Najprej je na oder povabil nekaj punc in fantov in želel, da kar se da energično zaplešejo kar na odru. Sodelujoči so bili več kot navdušeni, publika pa se jim je z divjim plesom pridružila pod odrom. Proti koncu koncerta, pa je edinstveno priložnost dobil petnajstletnik iz publike, ki je imel čast igrati skupaj z Stevensom, na njegov slavni, zgoraj omenjeni bas. Simpatična Cindy nam je povedala, da je to njihova prva skupna turneja, ter da so še dokaj neznani kot skupina in da jih večina pozna kot posameznike, ki so sodelovali z velikimi imeni v glasbeni industriji. Povedala je tudi, da je navdušena nad veliko udeležbo in da je prav vsakemu hvaležna, da je prišel. S svojim izjemnim kitarističnim talentom ter izjemno prodornim vokalom, pa nas je popolnoma prevzela Kat Dyson in nam dokazala, da svoj posel še kako obvlada. Prosila nas je, naj se prepustimo glasbi in vsakdo bo našel kaj po svojem okusu. Izvajajo namreč veliko različnih zvrsti glasbe, od jazz-a pa vse do reggae-a.

Prepustili smo se glasbenim ritmom in tako izkusili neponovljivo glasbeno izkušnjo s tremi top glasbeniki, ki jim ni para.

Posnetek koncerta si lahko ogledate tukaj.


Avtor članka: Polona Vrban
Avtor fotografij: Polona Vrban
Avtor posnetka: Mojca Krč
Lektoriranje: Darja Andric
Urednik: Aleks Barilar


Stran 1 od 1
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Stran 1 od 1
Dodaj komentar

Dodaj komentar

*
*
aspan, 13-04-10 13:33:
niso bili tako dobri, kot jim pritiče njihova *slava*
aspan, 12-04-10 14:26:
Moj komentar nikakor ne more biti odraz 100% realnega vzdušja in dopušcam možnost, da se popolnoma motim. Niti najmanj pa ne želim biti prevelik kritizer. Nikakor pa ne morem reci, da me je trio Challenge preprical o njihovi superiornosti. Še vec, rahlo sem bil razocaran nad poslušanim. Ker se nikoli nisem zares zanimal kdo in koliko so cenjeni izvajalci na raznih *špilih*, sem tudi tokrat popolnoma neobremenjen v izjavi. Ansamblu je za moje uho manjkal ritem in kontinuiteta, prvih nekaj skladb je takt drasticno padal v tempu, vse dokler se bobnarka ni malo uigrala. Prehodi so se vrstili kjerkoli in so na trenutke popolnoma razbili nit pesmi, boben je v ozadju ustvarjal nered in šunder. Enostavno ni bilo jasnega ne ritma, tempa še manj pa zakljucenih sinkop in prehodov. Nisem imel obcutka, da boben dohaja ostale in po malem cel cas zaostaja. Bas je bilo slišati dobro, vendar sem zopet pricakoval vec. Ni vse kar je težko odigrati tudi lepo za uho. Ni bilo jasnega tona, je pa vse skupaj edini vlekel skladbe naprej, ravno tisto, kar bi moral poceti bobnar. Kitaristka pa....enkratno, toni odigrani natancno. Skladbe izvedene z lahkoto in brez mucenja. Ženska zares ve, kako se streže. Splošni obcutek zvoka v zacetku nic vec kot zadovoljivo, kar je mixman kasneje uredil in je bilo kar ok. Scena je bila za oci kar ok, liht show ravno tako. Ce potegnem crto, edino zadnji odigran komad je bil izveden tako, da sem dobil *mraz* po rokah, ostalo je delovalo boj tako-tako, nisem dobil obcutka, da so se pretirano trudili. Vidi se le nekaj; vsi imajo ogromno kilometrine, zares so dobri instrumentalisti, vsi po vrsti so frontmani.Ker zares nisem obremenjen s slavo tria, dajem bolj negativno kot pozitivno kritiko, naslednjic ob priliki pa vseeno priporocam ogled tria. So kar ok za slišat